V svetu divjevodaškega kajakaštva obstajajo imena, ki odmevajo daleč onkraj brzic in rečnih tokov. Eno takšnih je zagotovo Nejc Žnidarčič, večkratni svetovni prvak in eden najuspešnejših kajakašev na divjih vodah vseh časov ter prejemnik Bloudkove nagrade, najvišjega državnega priznanja za šport.
Z neomajno predanostjo, izjemno tehniko in nepremagljivo tekmovalno miselnostjo je postal sinonim za vrhunske dosežke v športu, ki zahteva popolno sinergijo moči, hitrosti in strateškega razmišljanja. Vrhunski športnik, ki razume reke – njihove izzive, nepredvidljivost in lepoto, ki jih prinašajo, razkriva, kako se sooča z izzivi, kaj je tisto, kar v resnici šteje, in kako mu uspeva dosegati vedno nove, tudi zelo visoke cilje.
Kaj vas je navdihnilo, da ste se začeli ukvarjati s kajakaštvom v spustu na divjih vodah in kdaj ste se zavedli, da se mu želite posvetiti tudi profesionalno?
V Solkanu ima kajakaštvo dolgo tradicijo. V osnovni šoli smo na športnem dnevu tako preizkusili tudi vožnjo s kajakom. Že po prvih nekaj zavesljajih me je pritegnilo. Občutek svobode na vodi, moč reke in izziv nadzora nad čolnom so me očarali, zaradi česar sem se še isti dan vpisal v začetniški tečaj. Soča s svojo lepoto me je povsem navdušila, želel sem jo doživeti še z druge perspektive, ne le s kopnega. Vse se je razvijalo zelo spontano, o športni karieri sploh nisem razmišljal, v kajakaštvu sem videl le zabavo. Pozneje sem ugotovil, da mi šolanje in šport uspeva dobro usklajevati, prehod iz srednje šole na fakulteto je bil uspešen in takrat sem začel počasi razmišljati, da bi se s kajakaštvom lahko ukvarjal tudi dalj časa. Ko sem se zaposlil v Športni enoti Slovenske vojske, se je začela tudi moja profesionalna športa pot.
Če se ozrete nazaj, kateri je bil prelomni trenutek v vaši karieri, takšen, ki vas je najbolj oblikoval ne le kot športnika, pač pa tudi kot človeka?
Lepih in uspešnih trenutkov je bilo veliko, vendar pa prelomni trenutek ni bila zmaga, pač pa je bil poraz. Na svetovnem prvenstvu leta 2008 sem bil eden glavnih favoritov za zmago, a sem na sredini proge naredil večjo napako in preprosto obupal – nehal sem veslati. Po tekmi sem videl, da sem imel na vmesnem času tako veliko prednost, da bi kljub veliki napaki lahko osvojil medaljo ali celo zmagal. Takrat sem si obljubil, da ne bom nikoli več odnehal. Od tistega leta naprej sem na vsakem svetovnem ali evropskem prvenstvu osvojil vsaj eno medaljo.
Ste najuspešnejši kajakaš v zgodovini svetovnega kajaka po številu medalj na svetovnih prvenstvih, evropskih prvenstvih in v svetovnem pokalu. Pa vendar, ste se kdaj v 15 letih svoje bogate kariere soočili tudi z dvomi in s padci? Kako vam je uspelo ohranjati motivacijo in premagovati vse izzive?
Padcev v karieri ni bilo veliko, tisti pa, ki so bili, so me le še bolj motivirali. Iz zmag se v resnici naučiš zelo malo, saj takrat narediš vse pravilno. Največja šola so porazi. Ti nekaj časa bolijo, ampak so ključni za napredek, tako v športu kot v življenju. Motivacija zame ni bila nikoli težava, ker sem zelo tekmovalen in hkrati delaven tip človeka. Vedno sem si postavil visoke cilje in vsako leto trdo garal, da sem jih tudi dosegel.
Na katero izmed številnih nagrad, ki ste jih prejeli, ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na Bloudkovo nagrado, ki sem jo prejel kot član ekipe kajakašev v spustu 3xK1. Gre za najvišje priznanje, ki ga lahko prejme športnik v Republiki Sloveniji, zato mi zelo veliko pomeni. Zadovoljstva ob spoznanju, da moje delo in moji dosežki niso ostali neopaženi, je bilo res veliko. Še posebej, ker sem nagrado dobil kot predstavnik neolimpijske discipline, kar se zgodi zelo redko. Z rezultati je bilo zato treba še toliko bolj izstopati.
Kako je videti vaš tipični dan treninga, tako na vodi kot zunaj nje?
Odvisno od dela sezone, ampak recimo, da dan poteka nekako takole. Vstanem ob 6.00, preberem novice, predvsem globalno politiko in finance, ob 7.00 zajtrkujem, ob 8.30 grem na prvi trening na vodi, ki traja uro in pol. Ob 11.30 si pripravim in pojem kosilo, nato sledi 15–20-minutni power sleep. Ob 14.00 sledi drugi trening na vodi, ob 15.30 nekaj na hitro pojem in ob 16.00 že začnem zadnji trening dneva – fitnes. Ob 18.00 končam 'delovni' dan in takrat pride na vrsto čas za družino in sprostitev. Spat grem zgodaj, okoli 22.00.
Mentalna trdnost je v tekmovalnem športu ključnega pomena – kako se psihološko pripravljate na velike tekme? Imate kakšne posebne rituale, ki vam pomagajo ohranjati osredotočenost?
Na najvišji ravni tekmovanja je po mojem mnenju mentalna pripravljenost še pomembnejša od fizične, vsaj med najboljšimi desetimi tekmovalci, ki so vsi vrhunsko telesno pripravljeni. Ključna je izvedba na tekmi, kar še posebej velja za moj šport, saj sprint na divjih vodah traja le 30 do 60 sekund, poleg tega pa se reka nenehno spreminja. Zaradi tega ni dovolj le fizična pripravljenost, tudi mentalno je treba zdržati pritisk in peljati vso progo brez napak. Iz izkušenj vem, da največ šteje kilometrina na velikih tekmah, saj takšen pritisk doma ali s psihologom težko natreniraš. Skozi leta sem razvil svoj ritual, ki temelji predvsem na doslednosti. Pred tekmo vedno opravim enake priprave in ničesar ne prepuščam naključju.
Kaj je najtežja stvar pri kajakaštvu, ki jo ljudje zunaj športa pogosto ne razumejo ali jo podcenjujejo?
Voda se nenehno spreminja, zato je včasih treba v delčku sekunde sprejeti odločitev o prilagoditvi smeri ali taktike. Ključno je biti prilagodljiv in ne vztrajati pri začrtani liniji za vsako ceno. Poleg tega je kajakaštvo fizično izjemno zahteven šport. Veliko ljudi ne ve, da pri veslanju ne delajo le roke, temveč celotno telo, vključno z nogami, kar številni spregledajo. Noge namreč zagotavljajo oporo pri zavesljaju, iz njih se prenese rotacija v boke in nato naprej v roke, to pa omogoča močnejše in učinkovitejše veslanje.
Biti vrhunski športnik zahteva izjemno predanost. Kako usklajujete svojo profesionalno kariero z osebnim življenjem? Vam uspe najti pravo ravnovesje?
Podpora družine je ključna. Ko sem bil mlajši, sta bila to predvsem starša, ki sta mi omogočila dobre razmere za trening. Kdaj sta mi kakšno hišno opravilo prihranila in mi tako omogočila, da sem se lahko povsem posvetil športu. Zadnjih 19 let pa je to moja žena Hojka, brez katere bi težko dosegel visoke rezultate. Vedno pravim, da tudi v individualnem športu vrhunski uspehi niso zgolj plod posameznika, za njimi vedno stoji močna ekipa.
Ko ne trenirate ali tekmujete, kako se najraje sprostite in odklopite? Kdo je Nejc, ko ne sedi v kajaku?
Zelo rad preživljam čas s prijatelji, s katerimi se pogosto zapletemo v vroče debate o politiki, ekonomiji, blockchainu in umetni inteligenci – to so teme, ki me že od nekdaj zanimajo. Moj idealni dan bi bil verjetno v Tignesu v francoskih Alpah, kjer bi dopoldne preživel na kolesu ali v hribih, popoldne pa bi se sprostil ob jezeru.
Že vrsto let sodelujete z družbo BTC. Kako bi opisali ta odnos?
Družba BTC je moj sponzor že skoraj desetletje in je veliko pripomogla k mojim rezultatom, saj v kajaku na divjih vodah ni bogatih nagrad in se financiramo skoraj izključno s sponzorji. Bolj kot sama finančna pomoč pa mi je všeč to, da smo kot nekakšna majhna družina, kjer nisi samo številka oziroma eden izmed sponzorirancev, ampak jim nekaj pomeniš. Brez težav grem lahko na primer na kavo z izvršnim direktorjem in se sproščeno pogovorim o katerikoli temi. Ob vsakem večjem dosežku dobim tudi zelo lepo čestitko s strani vodstva – to so tiste majhne stvari, ki naredijo veliko razliko, saj vidiš, da te nekdo ceni.
Med številnimi osupljivimi rekami, ki ste jih preveslali – ali je kakšna, ki posebej izstopa kot najbolj dih jemajoča ali zahtevna?
Preveslal sem že res ogromno rek, ampak v srcu bo vedno samo ena, in to je Soča. Ni med najbolj zahtevnimi, vsaj na delih, kjer mi tekmujemo na njej, ne, je pa zagotovo vodilna po svoji lepoti. Prav zato sem se pred nekaj leti tudi odločil izpeljati projekt, v katerem sem preveslal reko Sočo od izvira do izliva in vmes opisal svojo zgodbo oziroma športno pot. Video lahko najdete na YouTubu pod My River Soča.
Če bi lahko odveslali po katerikoli reki na svetu, ki je še niste preizkusili, katera bi to bila?
Verjetno reka El Rio Claro v Čilu. Videl sem posnetke veslanja na njej in moram reči, da je kanjon te reke res nekaj posebnega. Bilo bi pravi izziv in užitek veslati po njej.
Ste že imeli kakšno ekstremno ali nevarno izkušnjo v vodi, ki vam je posebej ostala v spominu?
Čeprav je kajak na divjih vodah zelo varen šport, je voda kljub temu lahko zelo nepredvidljiva, še posebej, ko so poplave. Tako smo v Avstriji pred nekaj leti odšli veslat po močnejšem deževju in valovi so bili res ogromni. Ko je reka začela prehajati v ožji kanjon, je vse skupaj za moj okus postalo že malce ekstremno. Eden izmed večjih valov me je zaustavil in me ni hotel izpustiti. Močno sem moral zaveslati, da sem se izvlekel ven, a mi je veslo počilo in se prepolovilo, tako da nisem imel druge možnosti, kot izplavati iz čolna. To pa je v poplavljeni reki lahko zelo nevarno. Da ne bom predolg – še vedno sem tu, ampak tisti dan bi se lahko vse skupaj končalo tudi tragično.
Podnebne spremembe vplivajo na reke in naravo – ste skozi leta opazili spremembe na lokacijah, kjer trenirate?
Priznati moram, da sem v zadnjih 20 letih res opazil spremembe v okolju. Snega v gorah je denimo vedno manj, zaradi česar so posledično tudi vodostaji rek nižji. Za Sočo se recimo spomnim, da smo tudi meseca junija in julija lahko veslali na približno 30–40 m³ pretoka na sekundo. Zadnje čase pa je tak pretok samo še v spomladanskih mesecih, nato pa vodostaj reke upade na 10 m³, to pa je ekstremno malo in skoraj nemogoče za normalno veslanje.
Katera je najpomembnejša življenjska lekcija, ki ste se je naučili skozi svojo športno pot?
Vztrajnost. Šport te nauči, da nič ne pride hitro, da ni hitrega uspeha brez veliko vloženega dela. Na poti do uspeha so vedno vzponi in padci. Ne smeš obupati ob prvem neuspehu, ampak moraš vztrajati. Samo tisti, ki vztrajajo, dosežejo zastavljeni cilj. To velja za vse stvari v življenju, ne le za šport.
Kateri športniki ali posamezniki so vas skozi kariero najbolj navdihnili?
Nikoli nisem imel idolov oz. vzornikov, ne v športu ne v življenju. Kot mlajši tekmovalec sem seveda vedno užival v gledanju najboljših na svetu in bil navdušen nad njihovo hitrostjo in njihovimi rezultati, ampak nikoli se nisem zgledoval po njih. Raje sem šel svojo pot, saj sem verjel, da je pomembno razviti svoj lastni stil in odnos do športa, namesto da bi se preveč osredotočal na to, kaj delajo drugi.
Številni mladi športniki pa se zgledujejo po vas – kakšen nasvet bi jim dali?
Pot vrhunskega športnika ni lahka. Prepletena je s številnimi ovirami. Če greš v šport zato, da boš svetovni ali olimpijski prvak, to ni prava motivacija. Prepričan sem, da je treba neki šport začeti trenirati zato, ker v njem uživaš, ker imaš tam prijatelje in ti je lepo. Tekmovalne ambicije pridejo pozneje in morajo biti organske, to pomeni, da morajo izvirati iz tebe, ne pa iz zunanjih dejavnikov, kot so starši, trenerji ali okolica. Težko boš prenesel vse peklenske treninge, če ta želja ne bo izvirala iz tebe.
Kaj si želite v prihodnosti?
Cilje si vedno postavim zelo visoko, tako da so tudi letošnji takšni. Čakata me dve veliki tekmovanji – EP v Italiji in SP na Češkem, kjer je seveda cilj znova osvojiti medaljo, tako v posamični kot v ekipni tekmi. Poleg kajaka se ukvarjam tudi z marketingom in s prodajo in seveda si želim, da tudi na tem področju uspešno izpeljemo vse zastavljene projekte.
Če ne bi bili profesionalni kajakaš, s čim, mislite, da bi se danes ukvarjali?
Vedno sta me zanimala ekonomija in podjetništvo, tako da bi verjetno bil nekje v teh vodah. Že zdaj se ukvarjam s tem, vendar ne polni delovni čas, saj mi največ časa še vedno vzameta šport in treniranje.
