Tudi ko gre za tako občutljivo področje, kot je vzgoja otrok. Z njimi pa tudi z njihovimi starši se specialni pedagog Marko Juhant ukvarja že dobrih 40 let.
Z novim šolskim letom se bodo številni šoloobvezni otroci, predvsem prvošolčki in tudi njihovi starši, znašli pred novimi nalogami, pričakovanji, zadolžitvami, tudi dvomi. S katerimi besedami naj starši otroke prvič pospremijo čez šolski prag?
Tako otroci kot njihovi starši se v določenih življenjskih obdobjih srečujejo z novimi začetki. Področja, na katera vstopajo prvič, so različna, eno od njih je zagotovo tudi vstop v šolo. V tistem trenutku je otrok kot nepopisan list, ki čaka na nove zgodbe; nihče ne ve, kako daleč bo prišel, kaj vse se bo naučil, kaj odkril, kaj vznemirljivega spoznal. Prvi šolski dan naj bo zato nekaj vzpodbudnega, otroka naj nanj pripravijo vsi v družini. Povedati mu morajo, da prihaja drugačen, vznemirljiv čas, ki bo namenjen tako delu kot igri.
Največja napaka in škoda, ki jo lahko starši naredijo otroku pred vstopom v šolo, je priljubljeni stavek njihovih babic: »Igrače boš pospravil, ker prihaja šola, šola pa je resna stvar.« S takšnimi in podobnimi izjavami otroka prestrašijo, otrok verjame, da se ne bo smel več igrati, in začetka šole se zato sploh ne veseli.
Krivda, da se nekateri otroci ne veselijo vstopa v šolo, najbrž ni le na strani njihovih babic, ampak tudi na strani njihovih sorojencev, ki imajo s šolo morda že slabe izkušnje …
Če je nekdo vse dni v življenju srečen, pomeni samo eno – da je nor. Prav zato nihče ne pričakuje, da bosta šola in delo za šolo otroka veselila prav vsak dan. Starši naj otroku, ki kaže odpor do šole, povedo, da je vsako opravilo sestavljeno iz bolj in manj prijetnih trenutkov; da igranje nogometa ni le tekanje za žogo, temveč zahteva tudi naporne kondicijske treninge, palačinke pa so lahko za večerjo odlična izbira, toda pred tem je treba pripraviti maso, jih speči, pogrniti mizo, pozneje za seboj še pospraviti, pomiti, prezračiti ...
Kako pristopimo k problemu, tudi k šoli, je tako stvar izbire. Izbrati velja tisto, kar je bolje. Starši naj zato otroku predstavijo prijetne in manj prijetne plati šole in mu svetujejo, da velja izbirati prijetnejše. S takšnimi mislimi bo odhod v šolo lažji. Seveda pa so lahko sorojenci takemu otroku in staršem v pomoč. Če predšolski otrok spremlja delo starejšega brata ali sestre, bo morda hitreje usvojil poštevanko, saj v proces »učenja« vstopa neobremenjen. Če se tak otrok pozneje šole ne veseli, ga spomnimo, da je to ali ono nekoč že znal in da bo zdaj, ko je zrelejši in izkušenejši, brez težav zmogel tudi šolske obveznosti.
Morda se zdi, da v nižjih razredih osnovne šole otrok še ne potrebuje izrazitejših delovnih navad, toda njihov manko se hitro pokaže v drugem in zadnjem triletju. Kako otroku privzgojiti te navade?
Delovne navade se žal ne podedujejo in jih moramo zato otroku privzgojiti. To lahko dosežemo le z navajanjem na železni urnik, ki naj mu otrok sledi od ponedeljka do vključno petka popoldan. V tem času mora opraviti vse šolske obveznosti, starši pa naj mu pomagajo, da jih opravi na preprost in dovolj hiter način. Če otroka navajajo na tak način dela, bo delovne navade osvojil že v mesecu dni. Pri tem mu lahko pomagajo na različne načine, tudi tako, da naredijo učenje »sladko«; to pomeni, da otrok dobi svojo priljubljeno žvečilko samo takrat, ko dela domače naloge ali se uči. Izbrani okus bo kmalu povezal z učenjem in naslednjič bo k nalogam sedel z manjšim odporom.
Možnosti je veliko, pomembno pa je, da otrok svoje dolžnosti opravlja vsak dan ob isti uri. Enak dnevni ritem za otroka pomeni varnost, zato ukvarjanje z obšolskimi dejavnostmi ob različnih urah dneva v otrokovo življenje vnaša nered. Kam nerednost lahko pripelje otroka, smo videli ob zadnjem zaprtju šol; otroci so bili doma prepuščeni lastnim urnikom, starši pri izvajanju domačih šolskih obveznosti premalo dosledni in raven znanja je padla.
Omenili ste obšolske dejavnosti, kamor starši vpišejo otroke v želji, da bi ti bili »pametnejši« in zato v življenju uspešnejši. Vi ste obšolske dejavnosti označili za »kradljivce časa«. Zakaj?
Starši zmotno verjamejo, da šola otrokom ukrade otroštvo, ob tem pa pozabljajo, da čas, ki ga otroci preživijo v šoli in ob domačih nalogah, ni daljši od časa, ki so ga njihovi otroci še nedavno morali preživeti v vrtcu. Šola zato ne krade otroštva, kradejo pa ga pretirane obšolske dejavnosti. Nujne za otrokov razvoj so namreč le tiste, pri katerih se otrok razgiba, kajti šolski predmet šport, nekdaj telesna vzgoja, že dolgo ne pomeni več toliko igranja nogometa in košarke, teka ali telovadbe, temveč celo reševanje testov. Otroci, predvsem dekleta, si radi izberejo več obšolskih dejavnosti hkrati, zato morajo biti starši tisti, ki bodo dovolj pametni in bodo znali otroka ustaviti.
Kaj pa tisti otroci, ki pokažejo izrazito nadarjenost za določeno področje, na primer šport?
Starši tistih otrok, ki so do začetka osnovne šole prepoznani za nadarjene na določenem športnem področju, bodo morda lahko vzgajali vrhunskega športnika, toda zavedati se morajo, da bo tak otrok do svojega 30. leta zaradi športa utrpel veliko telesnih poškodb, tudi nepopravljivih. To pa je davek za starševsko vest, saj so starši tisti, ki bi morali poznati posledice, ne otroci.
Pogosta napaka je tudi ta, da starši vpišejo otroka k športni aktivnosti zaradi njegove tekmovalnosti in pomanjkanja socialnega duha, upajoč, da bo otrok pri skupinskih športih najboljši, ali pa zato, ker ima otrok težave pri komunikaciji z vrstniki in upajo, da bodo skupinski športi te težave odpravili. Tako prvim kot drugim svetujem, naj se raje ukvarjajo z individualnimi športi, kot so veslanje, plavanje, lokostrelstvo, suvanje krogle, tek ... Prvim zato, ker bo med njimi in ekipo nenehno prihajalo do nesoglasij, drugim zato, ker morajo najprej pridobiti višjo samopodobo pri individualnem športu, šele nato se lahko vključijo v skupinske.
Kolikokrat pa so obšolske dejavnosti le odraz nerealiziranih želja staršev?
Tolikokrat, da so svojčas na eni od ljubljanskih glasbenih šol ob vpisu otrok vedno vprašali, če niso morda starši tisti, ki se želijo vpisati v glasbeno šolo. (smeh) Verjemite ali ne, toda kar nekaj mam se je vpisalo!
Starševski vzgib omogočiti otroku vse, kar njim ni bilo omogočeno, je med najbolj plemenitimi, težava pa se pojavi, ko otrok te dejavnosti zavrača. Na starševsko vprašanje, kako naj prisilijo otroka, da nadaljuje z obiskovanjem glasbene šole, vedno odgovorim, naj bodo otroku zgled, naj se tudi sami vpišejo, nato pa doma vadijo skupaj z otrokom. Pot z dobrimi željami je včasih tlakovana tudi na ta način.
Mnogi starši se tako pri vzgoji kot pri navajanju otroka na samostojno delo opirajo na različne vzgojne pristope, metode (sočutna, permisivna, avtoritativna, finska vzgoja ...). Kakšno sito naj uporabijo za svoje odločitve?
Najnovejši vzgojni pristopi so praviloma modni in nepreverjeni, četudi se bodo v specifičnih okoliščinah izkazali za dobre; finski pristop k vzgoji na primer odlično deluje na finske otroke, dokler jih starši vzgajajo v domačem okolju. Ko pa se ti otroci preselijo v drugo državo in se parametri spremenijo, finska vzgoja preprosto ne deluje več. Pri vzgoji večine otrok zato velja uporabljati preverjene pristope in metode. Starši se lahko odločijo za najnovejše, toda ko opazijo, da te ne učinkujejo, naj brez zadrege izberejo starejše, predvsem na domačih tleh preverjene metode, ki jih v svojih priročnikih za vzgojo priporočam tudi sam.
Sito, po katerem vprašujete, naj bodo vrednote, po katerih so starši živeli že pred otrokovim prihodom. Če je ena od teh vrednot zdravje, si bodo ti starši najbrž prizadevali tudi za zdrav način življenja otroka. Če starši verjamejo, da obstoječi šolski sistem otroku ne bo prinesel delovnega mesta in plačila, je njihova odločitev za šolanje otroka na domu najbrž razumna; takšni starši bodo zagotovo poskrbeli za nekaj individualnih učiteljev in sami opravili velik del vzgojnega procesa, otrok pa bo ob koncu šolskega leta opravil le izpit. Če otroke vzgajamo po lastnih vrednotah, je vzgoja lahko vedno intuitivna.
Kako se v vaše pojmovanje vzgoje vključuje kazen? Kaj je primerna kazen v času, ko nas otrok zaradi »dveh po riti« že lahko toži?
Zakonodaja je pri nas popolnoma jasna. Fizično kaznovanje in psihično maltretiranje nista dovoljena, četudi nekateri starši nevede to še vedno počnejo (stresanje otroka). Zgodi se tudi, da starši otroka fizično kaznujejo z »dvema po riti«, ko se ta znajde v nevarnosti in vedo, da je otrok ogrožen, če ne bodo ničesar storili. Takšno kaznovanje otroka je odraz njihovega trenutnega čustvenega odziva, zvišanega adrenalina, strahu in ljubezni, s takšnim kaznovanjem pa otroku posredujejo jasno sporočilo, da napake ne sme več ponoviti. Povsem drugače pa je, če otrok stori enak prekršek in ga starši fizično ali psihično kaznujejo šele čez čas, ko se na primer vrnejo domov. V tem primeru že lahko govorimo o nasilju, ki ima za otroka lahko resne posledice. Fizičnemu kaznovanju nasprotujem, čeprav vem, da v določenih situacijah lahko pride tudi do njega.
Kakšna naj bo, če že mora biti, kazen, da bo vzgojna?
Idealna kazen je naravna posledica – otrok pozabi vzeti rokavičke, zato ga pozneje zebe v roke. Toda ker nanjo ne gre vedno računati, otroka kaznujemo tako, da mu odvzamemo privilegije, za katere verjame, da mu pripadajo: pametni telefon, računalnik, izvenšolske dejavnosti, pravica do lastnega razpolaganja s časom ipd. Večina staršev se bo najbrž strinjala, da otroku, če se ta ni učil in če je zaradi neznanja dobil nezadostno oceno, za štirinajst dni odvzame telefon. Otrok bo seveda rekel, da je telefon zastarel in da mu je vseeno zanj, s tem pa »prepričal« starše, da kazen predčasno prekličejo. In jo tudi bodo. Če bodo starši vztrajali in bo taka kazen trajala štirinajst dni, obstaja nevarnost, da bo otrok postal pasiven in le počakal, da kazen mine.
Prava in primerna kazen bi bila v tem primeru tista, ki bi trajala toliko časa, dokler otrok ocene ne popravi. Otrok bi s tem dobil priložnost, da aktivno poseže v »dogajanje«, in se naučil, da se je vredno potruditi za boljše ocene, s tem pa si »kupiti« tudi mir pred starši. Ne pozabite, da je prvi razlog za učenje pri otrocih mir pred starši, učenje zaradi znanja pa je šele na 9. mestu.
Nekateri starši se v želji po približevanju otroku/mladostniku trudijo postati njegovi prijatelji, ne starši. Je takšna »menjava vlog« lahko produktivna?
Otroci lahko postanejo prijatelji staršem šele takrat, ko postanejo samostojni, finančno neodvisni, se odselijo od doma in so sposobni sami skrbeti zase. Vse do tedaj ostajajo otroci. Naloga staršev zato je, da otroku dovolijo odrasti, skrb za otroke mora zato biti zmerna, ne pretirana, hkrati pa mora odnos med starši in otroci temeljiti na zaupanju.
Starši, ki želijo biti starši in ne »prijatelji«, morajo imeti avtoriteto. Najstnici, ki jo je zapustil fant, prava mama ne bo prijateljica v pretakanju solza, temveč se bo s hčerko o tem, kaj storiti, pogovorila kot odrasla in odgovorna oseba, ki zna reševati otrokom in najstnikom neznane situacije. Četudi odgovora ne bo našla takoj, bo poznala pot, kje odgovor poiskati, če se le da skupaj s hčerko. Če pa je mama hčeri »prijateljica« in ima v zakonu slabe izkušnje, bo za hčerino nesrečo hitro okrivila vse moške in s tem partnerstvo že v naprej označila za nekaj slabega.
A če se vrnem k pravemu prijateljstvu med starši in otroci in se izrazim v prispodobi, lahko rečem, da naši otroci v naših očeh postanejo naši prijatelji šele takrat, ko se nam med skodelice s kavo prikradeta dve rahlo okrušeni. Eno okrušeno damo sebi, drugo sosedi na obisku. Odraslemu otroku pa celo, ker ga cenimo najbolj. S tem jim povemo, da jih spoštujemo, da so nam najljubši ljudje. Morda jih imamo premalo ob sebi, saj nenehno hitijo, a spoštujemo jih do te mere, da jim ponudimo skodelico, ki je bila doslej namenjena le gostom.
V luči novega koronskega vala in morebitnega vnovičnega zaprtja šol so starši prepričani, da so njihovi otroci že v času prvih dveh zaprtij veliko zamudili. Ne, ko gre za znanje, temveč ko gre za socialne stike, druženje, odraščanje. Je ta »zamuda« res tako velika, da bi lahko na otrocih pustila posledice?
Na Vzgoja.si opravljena obširna in podrobna raziskava med več tisoč anketiranimi starši v času prvega koronskega zaprtja pri nas je pokazala, da se je mnogim družinsko življenje v tem času izboljšalo in so bili z njim zadovoljni; izkazalo se je, da so imeli več časa za otroke, otroci različnih starosti in sposobnosti so se zaradi ukinitve obšolskih dejavnosti znova začeli igrati med seboj, kar 65-odstotkov anketiranih staršev pa je zapisalo, da so otroci postali tudi manj ubogljivi.
Večini otrok torej ni bilo hudega, na socialni ravni so izgubili le tisti, ki so bili v socialni interakciji manj spretni že prej; tisti bolj zaprti so se v celoti zaprli, starejšim ter bolj introvertiranim najstnikom pa je bolj ustrezalo, da so delali od doma. Več težav so imeli le otroci s posebnimi potrebami, saj zdravstvo ni delovalo, kot bi moralo. In kruto je bilo v družinah, kjer vladata nasilje ali alkohol.
Na otrocih koronska kriza ne bo pustila večjih posledic, kajti če kdo, potem so otroci tisti, ki zamujeno najhitreje nadoknadijo. Pri vseh namreč razvoj poteka po enakem vrstnem redu, le da se pri nekaterih na določenem mestu začasno zaustavi, nato pa poskoči in pohiti. Mnogi otroci so v času zaprtja naredili v socialnem razvoju nekakšen premor, potem pa bodo pohiteli in dohiteli svoje vrstnike.
Torej čez desetletje ali dve ne bomo govorili o koronski generaciji, ki jo je zaznamovalo pomanjkanje socialnih veščin?
Četudi bomo, vzrok za to zagotovo ne bo koronska kriza, prepoved druženja ali zaprtje šol, temveč starši, ki jim je za vzgojo otrok zmanjkalo energije.
Je vzgoja otrok res tako naporna, kot se zdi iz vašega pripovedovanja?
Je naporna, predvsem pa znotraj sebe zelo kontroverzna. Poglejte: prvih pet let otroka učite, kako naj govori in kako naj se giblje, naslednjih deset let mu prigovarjate naj bo »tiho in malo bolj pri miru«. Ko ga naučite voziti kolo, mu že postavite mejo, do kje sme, sicer ga bo povozil avtobus. Vzgoja je hkrati učenje in omejevanje otrok. Če jim ponudite veliko možnosti, jih boste morali v mnogočem omejiti in omejevati. To je paradoks vzgoje!
Kot strokovnjaka za vzgojo so vas k sodelovanju povabili tudi v BTC Cityju. Že nekaj časa sodelujete z Minicityjem Ljubljana, ki deluje v ljubljanskem BTC Cityju. Za kakšno sodelovanje pravzaprav gre?
Gre za strokovno sodelovanje. Spremljam, kaj počnejo, včasih kaj zapišem, včasih kaj vprašam, izrazim svoje dvome, preverim. Za njihove redne obiskovalce, učitelje in vzgojitelje redno pripravljam predavanja na najrazličnejše teme s področja vzgoje, ki jih izbiram sam, ali pa jih na željo slušateljev in obiskovalcev Minicityja predlaga njegovo vodstvo. Drug drugega podpiramo, predstavljamo svoje aktivnosti in izmenjujemo izkušnje.
Miha Trefalt
