Bojan Cvjetićanin in Gregor Strasbergar: »Naslednji koncert bo isti – ampak tokrat še boljši!«

Bojan in Gregor sta predstavnika mlajše, zelo samosvoje glasbene generacije, ki jo je težko preprosto »popredalčkati« glede na zvrst glasbe. In čeprav sta prijatelja, praviloma ne nastopata skupaj. Toda to se je spremenilo, ko sta se srečala na odru SiTi Teatra v »glasbenem dialogu« 1na1. Njun septembrski koncert je bil razprodan. Toda že 15. oktobra je na sporedu še en njun 1na1 koncert, zato smo ju pred novim nastopom prestregli in povprašali po njunih vtisih glede tega in drugih nastopov, ki jih še pripravljata.

Koncert, ki je bil precej uspešen, bosta ponovila 15. oktobra. V čem je to, kar počneta, različno od običajnih zadev in zakaj je to lažje – ali pa težje?

Bojan: Midva z Gregorjem sva dobra prijatelja, nisva pa še nikoli bila v tej vlogi, da bi nastopala skupaj, razen za novo leto, tako da je bila ta dinamika, ki se je zgodila v SiTi Teatru, za oba nekaj novega. Moram priznati, da sva na začetku imela svoje pomisleke, ker sva drugačna in imava različno glasbo, tudi različno publiko. Toda ti pomisleki so hitro zbledeli.

Bojan in Gregor sta dobra prijatelja, a skupen nastop na odru je bil za njiju nekaj povsem novega.

Ali to pomeni, da v zraku že čutimo neko posebno kemijo, se med vama pletejo že neke posebne vezi, bosta zapustila svoji skupini in postala duo?

Gregor: Ma ne. Na tej sceni je zelo malo novih bendov, ki bi nekaj delali in ustvarjali, ampak večinoma se najdemo takšni, ki smo prijatelji med seboj in se razumemo. Med nami je neka zdrava konkurenca, se spodbujamo, da bi delali dobro, ampak to, da »frontmana« dveh bendov naredita neko dobro skupno zgodbo, ne pomeni nič drugega kot to, da je nastalo pač nekaj novega. Seveda pa ostajava vsak v svoji skupini.

Ni bilo nobenih zamer v vajinih skupinah, ker sta nastopala samo vidva, oni pa so bili malce v ozadju?

Gregor: V bistvu so vsi prišli poslušat najin koncert. In meni je rekel naš bobnar, da je mislil, da bo »ful slabše« … (smeh)

Bojan: To je njihov bobnar rekel tudi meni … (smeh)

Kako pa sta preživela vso to malce težavno obdobje v zadnjem letu in pol? Menda tudi z nabiranjem kondicije s hojo na Šmarno goro?

Bojan: S Štrasom sva ratala kar športnika, sva res kar veliko hodila na Šmarno goro.

Gregor: Ja, postala sva prava šmarnogorska gamsa.

Bojan: Pa imela sva celo vrsto podobnih travm, glede na to, da delava z istim producentom. Vsi smo bili v procesu izdelovana lastnih albumov, ki pa so pri našem producentu precej specifični in mučni. Tako da sva se malce tolažila in drug drugemu pomagala čez to obdobje.

Gregor: Ja, imela sva podobne bolečine, drugače pa so se v tej koroni bolje znašli bendi, kjer so vsi prijatelji in se imajo »fajn« in so kreativni in nabriti. V resnici se je dalo tudi to obdobje izkoristiti za kreativnost in napredek.

V zadnjem času sta se večkrat skupaj povzpela na Šmarno goro in postala, kot pravita, prava šmarnogorska gamsa.

Koliko pa je na vajino oziroma vašo kreativnost vplivalo to, da niste imeli publike, kjer bi lahko testirali svoje izdelke in dobili »feedback« o narejenih komadih?

Bojan: Imela sva srečo s socialnimi omrežji, da sva vseeno ostala v stiku z njimi in videla, da naju ljudje pogrešajo.

Gregor: Ja, dobro vprašanje, ker ko koncentriraš svoje komade, res lahko sproti preverjaš na odru. Sedaj pa tega ni bilo in je bilo to zagotovo malo drugače. Po drugi strani pa je morda to še boljše, ker si za posamezne komade lahko vzameš še več časa.

Kdo so vajini vzorniki, kaj sta rada poslušala? Bojan, zate vemo, da ti je bila Siddharta blizu, Mladenović z Ekaterino Veliko pa ne, ampak kaj vama res paše poslušat, kje vama srce zatrepeta ob kakšnih dobrih izvedbah? Je to za Bojana Bob Dylan?

Bojan: Nikakor ne, meni so bližji Beatlesi in ABBA, zelo rad pa imam tudi kakšno domačo srbsko »turbofolk« izvedbo. Meni zaigra srce ob različnih stvareh.

Gregor: Ja, tudi meni je »turbofolk« scena včasih blizu, sicer pa sem pristaš kvalitetne glasbe. In če je kaj dobrega, se sploh ne oziram na zvrst. (smeh)

In od domačih bendov, kateri vama je najbližji? Magnifico?

Gregor: Ja, Magnifico je tudi pravi car, ampak moj mentor je bil Tomislav Jovanović - Tokac iz skupine Dan D. Ko sem bil še majhen, smo v Novem mestu stalno nažigali Dan D, potem pa sem imel to srečo, da smo prišli skupaj, tako da mi je pomagal.

Bojan: Jaz pa sem, kar se slovenske glasbe tiče, bolj odrasel ob Siddharti, Big Foot Mami, raperju Trkaju, tudi Murat & Jose sta mi bila blizu.

Bojan je odraščal ob Siddharti, Big Foot Mami, raperju Trkaju, blizu sta mu tudi Murat & Jose.

Kdo vama piše besedila?

Bojan: Meni Štras.

Gregor: Meni pa mami. (smeh) No, v resnici je tako, da jaz seveda pišem za svoj bend, Bojan pa za svojega.

Si ob tem pomagata? Pomagajo s kritikami in predlogi tudi ostali v bendih?

Bojan: Absolutno. Fantje so zmeraj zelo veseli, ko lahko kaj prispevajo in zmeraj najdejo nekaj, česar ne bi mogel najti sam. Kar je zelo dobro.

Je njihova kritika včasih brutalna?

Gregor: Največji kritiki so najini kolegi v bendu. In ne dovoljujejo prav nobenega »bullshita«. In včasih se mi zdi, da sem nekaj ful dobrega napisal, potem pa mi rečejo, da je to zanič in potem dva meseca preživim v razmišljanju, ali je to res ali ne, ampak običajno imajo res prav. Če pa jim je nek komad kar takoj všeč, potem pa vemo, da je to res dobro. In nikoli ne bodo rekli, da je nekaj slabo, če v resnici ni.

Bojan: To, kar je rekel Štras, je v resnici tisto najhujše, kar se ti lahko zgodi. Isti trenutek, ko pomisliš, da je treba še nekaj spremeniti, že veš, da nisi zadel žebljice na glavico. Potem se dvomi le še okrepijo in že v sebi čutiš, da to ni to. Člani benda in starši – to so najhujši kritiki. Pri meni so starši še bolj surovi kritiki kot bend. Niti ne poskušajo olepšati kritike. Jaz jim seveda pesem tudi zapojem.

Gregor pravi, da so njuni največji kritiki kolegi v bendu, ki ne dovoljujejo prav nobenega »bullshita«.

In publika? Kako ocenjujeta njihove reakcije ob zadnjem nastopu v SiTi Teatru?

Gregor: Za Bojana so prišle najstnice, mene pa so prišli poslušat moji prijatelji in družina.

Bojan: Ne, ne, ne. Heca se. Mislim, da sva zelo lepo pokrila in razporedila publiko, imela sva zelo širok starostni spekter, bilo pa je kar zelo sproščeno, mladostno in igrivo. To so rekli tudi drugi, ki so že bili v »Ena na ena« v SiTi Teatru. Takšna, kot sva bila midva na odru, tako je bilo tudi za odrom.

Ljubezen je sicer stalna, neizčrpna tema, o kateri pojeta. Pa vaju zanimajo tudi druge teme, kakšne morda družbeno aktualne? Ampak vaju verjetno ne bomo srečali sredi množice na ulici, kjer bosta, kot nekateri protestniki, aretirana?

Bojan: Lahko naju aretirajo na ulici, ampak ne zaradi iste stvari. (smeh)

Pa vaju svet, kot je, v ničemer ne moti?

Gregor: Mene svet konstantno moti in iritira. Ampak mi smo naravnani malo drugače. Jaz sem nekakšen pasivni aktivist. Jaz ne bom nikomur, niti v svojih besedilih, govoril, kaj naj naredi. Jaz to skrijem v nek rebus, v metafore, ki jih še sam težko razumem, predvsem pa ne želim nikomur »težiti« o tem, kaj je prav in kaj ne.

Bojan: Zdaj so MRFYji izdali ploščo »Prjatučki« in prvi komad je z naslovom »Kdo bo rešil svet?«, ki govori o ljubezni in medsebojnemu odpiranju. To opozarja na tisto, kar družbi trenutno manjka. Neka skupna ljubezen do stvari, ki nas povezujejo. Nekako v tej smeri razmišljamo. Jaz se ne vidim v vlogi nekoga, ki bi napisal pesem »Rage Against the Machines«.

Gregor: Mi se raje malo umaknemo. Nikoli se nismo politično opredeljevali. Poskušamo narediti en svet, ki še obstaja poleg našega sveta, v katerem so ljubezen in prijateljstvo spoštovana čustva. Naše sporočilo je: ko se ti ne bo več dalo boriti, pridi k nam v zavetje in mi te bomo malo pobožali, potem pa se lahko greš boriti naprej.

V družbi po njunem mnenju manjka skupna ljubezen do stvari, ki nas povezujejo.

Kaj pa je tisto, kar vaju motivira za pisanje pesmi? Verjetno dogajanja in razmišljanja o vajinem lastnem življenju?

Bojan: Jaz sem trenutno pisal pesmi, ki so ali ljubezenske, ali pa imajo svoj temelj v lastnem samoizpraševanju in iskanja samega sebe. To je v resnici tudi tisto, kar vsakodnevno doživljam in sebe raziskujem v različnih situacijah. To je nato vzgib, ki me sili, da bi nato nekaj napisal. Danes je okrog nas veliko boja in srditosti in če nam uspe ustvariti nek svet zavetja, kamor se lahko skrijemo mi in drugi, smo morda naredili več, kakor pa bi naredili, če bi še mi poslali del te vojske srditih vojščakov.

In kaj ob tem, da sodelujeta na odru in hodita na Šmarno goro sicer še počneta tudi kot prijatelja?    

Bojan: Veliko stvari. Telovadila sva na primer skupaj.

Gregor: Dvakrat. (smeh)

Bojan: Ja, dvakrat … (smeh)

Bojan: Bi pa iskreno rekel, da res največ časa preživiva pri Gregorju na terasi, pijeva kavo in se pogovarjava.

Gregor: To vlogo, ki sva si jo izbrala, verjetno lahko le malo ljudi celostno razume. Ljudje, ki delamo podobne stvari, si lahko veliko pomagamo. Včasih je dovolj, da lahko komu zaupaš težave in da veš, da te razume.

Bojan: Zelo veliko »ventilirava«. Ampak na koncu največkrat ugotoviva, da so te najine težave v resnici »sladke«. Nama se najprej zdijo največje na svetu, so pa vedno rešljive.

Gregor: In Bojana običajno težijo druge zadeve kot mene. Njegove težave se meni zdijo malenkostne – in obratno.

Največ časa preživita pri Gregorju na terasi, pijeta kavo in se pogovarjata.

Sta lahko malo bolj konkretna? Gre za pesmi ali kaj drugega?

Bojan: No, včasih imamo kakšen lep večer, ki se prelevi v veselo zabavo in potem pogosto z različnih vidikov gledava na to veselje drugega. Ko jaz pojasnim, kako sem se imel fajn, mi Štras običajno reče: »Stari, ti sploh nisi bil takšen. Bil si totalno zoprn.« Meni pa je bilo super …

Gregor: No, meni Bojan ni zabaven. Če preveč spije, pa postane tečen. Konkretnih zgodb pa se težko spomnim. Res težko …

Bojan: No, o puncah se rada pogovarjava …

Tu je torej problem – se pravi, ogromno časa porabita za punce, o tem ne želita javno govoriti … Ampak ali to pomeni, da imajo vajine oboževalke še kaj šans?

Gregor: Vedno.

Kaj pa koncert, ki bo 15. oktobra, bo v čem drugačen od zadnjega v SiTi Teatru?

Bojan: Ne, isti bo – ampak tokrat še boljši!

Ne zamudite novic o novostih, dogajanju in akcijah v našem središču, ekskluzivnih kuponov in vabil k sodelovanju v naših nagradnih igrah. Prijavite se na naše e-novice, ki vam bodo vse to in še več prinašale v vaš e-nabiralnik:

Prijava na e-novice