najdi
Članki | Življenjski slog

Intervju: Sašo Bertoncelj – Sam sebi vedno največji nasprotnik

Ta vikend bo Sašo Bertoncelj, ki ga na njegovi uspešni športni poti družba BTC podpira že več kot 14 let, še zadnjič v svoji profesionalni karieri nastopil pred domačim občinstvom, na 16. Svetovnem pokalu v športni gimnastiki v Kopru. 

Intervju: Sašo Bertoncelj – Sam sebi vedno največji nasprotnik

Foto: Sportida

Ob tej priložnosti smo poiskali naš intervju s Sašem iz leta 2018, kmalu po njegovi tretji osvojeni medalji na evropskih prvenstvih. Vabljeni k branju!


Je nasmejan, zgovoren in duhovit Škofjeločan, ki ima to srečo, da lahko vse dni v letu – in to celo večkrat na dan – reče, da je »na konju«. Vsakdanji treningi so za vrhunskega telovadca na konju z ročaji obvezni, po nedavno osvojenih odličjih na svetovnih prvenstvih v Glasgowu in Sombotelu pa je naš najboljši slovenski telovadec Sašo Bertoncelj »na konju« tudi, če govorimo v prispodobi.

Ko ste avgusta letos na evropskem prvenstvu v gimnastiki v Glasgowu osvojili srebro in stopili na športni Olimp, je čas vsaj nekaj dni najbrž tekel drugače. Kakšni so občutki danes, po dveh mesecih?

Res je, v tistem trenutku je čas dobil novo hitrost. Taki trenutki so res nekaj posebnega. Posebni so tudi občutki, ki so danes že bolj umirjeni, a še vedno zelo lepi, polni. Po takem uspehu vse, kar počneš v življenju, za nekaj časa postane lažje.

sašo-bertoncelj-glasgow-srebrna-medalja-1000-2

Sašo v Glasgowu z osvojeno srebrno medaljo.

Vemo, da je pot do uspeha v svetovnem merilu – pa naj gre za športnika, znanstvenika, menedžerja – povezana s trdim delom, pri športnikih z napornimi treningi, odpovedovanjem, tudi pri njihovih najbližjih. Se vam zdi, da so se v času, ko ste začeli graditi športno kariero, zaradi nje morali čemur koli odpovedovati tudi vaši starši?

Za uspeh na katerem koli področju sta potrebna trdo delo in odrekanje, nič ne pade z neba kar samo. Verjamem, da sta moja starša velik del svojega prostega časa namenila temu, da sta mi pomagala na moji športni poti; kar krepko desetletje sta me mama kot otroka, v najstniških letih pa oče prav vsak dan po koncu treninga čakala pred dvorano in me iz Ljubljane peljala domov v Škofjo Loko. Ob današnjem tempu življenja je takšnih staršev vse manj. Mojima sem za njuna odrekanja izjemno hvaležen.

Živeli ste v Škofji Loki. Nič nenavadnega ne bi torej bilo, če bi kot otrok na primer resneje začeli trenirati smučanje ... Od kod navdušenje za orodno telovadbo, še posebej konja? Je za to »kriva« mama, profesorica športne vzgoje?

Ker prihajam iz Škofje Loke, bi se lahko ukvarjal tudi z rokometom, ki ima poleg smučanja v tem kraju prav tako dolgo tradicijo, a pri izbiri športa je zagotovo obveljala želja moje mame, ki se je nekoč tudi sama želela ukvarjati

z gimnastiko, pa zaradi časov, v katerih je odraščala, to ni bilo mogoče. Še v plenicah me je vodila s sabo v dvorano, kjer je otroke poučevala rekreativno gimnastiko, tako da lahko rečem, da se z gimnastiko ukvarjam že vse življenje.

Prav tako je za vaše uspehe zaslužen Sebastijan Piletič, ki je že dobri dve desetletji vaš trener. Je tako dolgo sodelovanje med športnikom in trenerjem prej izjema kot pravilo? V čem je ključ tako dolgega sodelovanja?

Sebastijan je moj trener že dolgih 28 let. Za slovensko gimnastiko takšno obdobje ni pravzaprav nič nenavadnega, saj športniki svojih trenerjev ne menjamo prav pogosto. Da lahko s Sebastijanom tako dobro sodelujeva, sva potrebna dva. Seveda ni vedno šlo vse gladko, a naučila sva se pogovarjati in tako nenehno razvijati najin odnos. Če je bilo na začetku pomembno, da sem poslušal in delal jaz, se je v teku let najin odnos spremenil danes sodelujeva, se pogovarjava in poslušava drug drugega. Seveda sva v vseh teh letih postala tudi zelo dobra prijatelja, kar glede na čas, ki ga preživiva skupaj, skoraj ne more biti drugače.

SP_Gimnastika_Koper_Bertoncelj-Piletic-1000

Sašo s trenerjem Sabastijanom Piletičem na 16. Svetovnem pokalu v športni gimnastiki v Kopru. Foto: Sportida

Bodite, prosim, iskreni. Ne postane vadba na enem in istem orodju z leti nekoliko monotono opravilo?

Če sem povsem iskren, imam občutek, da je z menoj nekaj narobe (smeh). To je šala, a v njej je tudi zrno resnice. Treningi so res monotoni, zato moraš biti nekoliko »poseben«, da lahko notranji glas, ki te nagovarja, češ kaj ti je bilo tega treba, saj ne gre več, ne da se ti, preslišiš, izklopiš in treniraš naprej. Moj ukrajinski stanovski kolega Oleg Verniaiev je v enem od intervjujev na vprašanje, ali je talentiran, odgovoril: »Sem talentiran, talent imam za trdo delo.« Mislim, da sem s tem povedal vse.

Je res, da ročaje konja nosite celo s seboj na dopust?

To je najbrž del pravkar omenjene »posebnosti« (smeh). Drži, imam »potovalnega« konjička, ki ga lahko, ko grem na dopust, vzamem s seboj, zato da ohranjam določeno stopnjo pripravljenosti, utrjenosti rok. Po dopustu brez treninga bi bilo potrebno vložiti veliko truda, da bi se vrnil na določeno raven pripravljenosti.

Pri hitrostnih športih športnik tekmuje s časom, o zmagi odloča čas. Koga med nastopom »premagujete« vi?

Sam sebi sem vedno največji nasprotnik. Če premagam sebe, svojo nervozo, svoje dvome, težave, potem tudi rezultat ne izostane.

Kako poteka vaš delovni dan? Ob času, ki si ga vzamete za jutranjo kavo, verjamem, da je dan razdeljen do minute natančno.

Dan imam res natančno razdeljen, saj poleg treningov, ki so moja primarna aktivnost, na Gimnastični zvezi Slovenije opravljam delo predstavnika aktivnih športnikov, poučujem gimnastiko v domačem športnem društvu, zaključujem študij na pedagoški fakulteti, kuham v sklopu projekta Food Bluz in sem ne nazadnje oče dvema čudovitima fantoma, 8-mesečnemu Jaki in 2-letnemu Janu. Moj delovni dan se začne okoli šeste ure zjutraj in največkrat traja do pol devetih zvečer.

Oktobra vas čaka vrhunec gimnastične sezone, svetovno prvenstvo v Dohi. Bodo treningi zato v prihodnjih dneh intenzivnejši (in dan še krajši)?

Ne! Srečo imam, da sem v odlični formi, ki jo moram v tem trenutku »le« vzdrževati in trenirati z glavo. Da ne bo pomote – ni lahko, je pa zagotovo lažje, kot če bi bil zdaj na začetku priprav. Prvenstva se veselim, ker se počutim odlično!

Kako se je na življenje in delovni ritem športnika navadila vaša žena?

Na kratko: z velikim razumevanjem in z veliko mero prilagajanja. Najin urnik se suče okoli mojega športa in skupnih družinskih obveznosti.

Nekateri športniki so prepričani, da je potrebno prenehati tekmovati takrat, ko si nekaj sezon med zmagovalci, kajti prenehati, ko popuščajo moči, bi bilo za nekatere sramotno. Razmišljate, kaj boste počeli, ko boste prenehali tekmovati?

Njihova razmišljanja razumem, sam razmišljam podobno. V trenutku, ko ne bom več dosegal vrhunskih rezultatov, bom izstopil iz tekmovalne karavane, saj bi v nasprotnem primeru vse svoje dosedanje dosežke postavil v slabo luč. Kaj bom počel, ko bom nehal tekmovati? O tem veliko razmišljam. Verjamem, da s trdim delom in pozitivno energijo, ki jo izžarevam v športu, »rezultat« tudi tu ne bo izostal.

Eno od področij, ki vas bo morda zaposlovalo, bo tudi kulinarika. Lahko po izkušnji v televizijskem šovu MasterChef potegnete vzporednico med vrhunsko kulinariko in vrhunskim športom?

Kot pri vrhunskem športu je tudi v kulinariko potrebno vnesti sebe, se veliko učiti, nenehno delati, biti perfekcionist. Samo tako lahko v športu dosežeš odličen rezultat ali v kuhinji pripraviš vrhunsko jed.

Če ste v športu specialist za konja z ročaji, v čem ste najboljši v kuhinji?

V kuhinji sem še vedno ljubiteljski kuhar (smeh), ampak uživam, napredujem in se učim iz dneva v dan. V zadnjem obdobju se morda še najbolj najdem v pripravi različnih vrst testenin in omak. Prav tako uživam v pripravi mesa.

Ampak v nečem se najbrž ljubezen do športa in do hrane vendarle izključujeta; vsega, kar je dobro, najbrž zaradi telesne teže ne smete pojesti preveč?

Ja, res je! Zelo, zelo rad imam burgerje, za katere pa vemo, da kljub zelo dobremu in zdravemu kosu mesa niso obrok, primeren za športnika, zaradi vsega, kar sodi zraven omake, žemljica, ocvrt krompirček. Sem tudi velik sladkosned in za zdaj se še lahko zadržim in se sladkim razvadam ne prepustim pogosto.

Z družbo BTC, ki vas kot športnika podpira že dobro desetletje, sodelujete prav na področju kulinarike. Za kakšno sodelovanje pravzaprav gre?

Gre za sodelovanje v okviru obširnega projekta Okusni Bluz – Food Bluz, v katerem je moje delo priprava sezonske jedi, dovolj preproste, da jo ljudje lahko brez večjih težav pripravijo doma sami. Moje jedi so predstavljene na družbenih omrežjih, ki so med mladimi zelo priljubljena. V kratkih videih se trudimo tudi predstaviti različne ponudnike hrane na območju BTC Cityja.

sašo-bertoncelj-družba-btc-1000

Saša  na njegovi športni poti že več kot 14 let podpiramo tudi v družbi BTC. 

Športnik, kuhar in od nedavna tudi oče drugega malčka. Boste sinova, če bosta pokazala vsaj malo navdušenja nad športom, poskusili usmeriti v orodno telovadbo?

Zagotovo bom, saj šport razumem in dojemam kot nekaj pozitivnega. Nauči te trdega dela, organiziranosti, spoštovanja, samozavesti in to so vse vrednote, ki jih kot starš želim predati otrokoma. Vem, da ju bom pri tem spodbujal, usmerjal in ne bom eden tistih, ki svoje otroke brezglavo silijo v vrhunski šport. Najpomembnejše je, da odrasteta v super fanta, v samostojna in uspešna gospoda, pa naj bo to v športu, poslu, povsod tam, kjer se bosta našla in v tem uživala.

Vprašanje na pol v šali: če sinova ne bosta športnika, bosta vsaj zagreta obiskovalca Disneylandov, nad katerimi se navdušujete vi in vaša žena?

(Močan smeh) Bosta, v to sem skoraj prepričan!

Miha Trefalt


Odkrijte več o 16. Svetovnem pokalu v športni gimnastiki v Kopru:

16. SP v športni gimnastiki

Zakladnica idej