Manca Izmajlova, slovenska pevka in mezzosopranistka, igralka, avtorica in voditeljica, ob dnevu žena pripravlja posebno glasbeno poslastico.
V SiTi Teatru BTC bo 8. marca 2025 premierno predstavila bogat program pesmi, posvečenemu ženski notranji moči in pomembnim pevkam 20. stoletja. Tik pred koncertom smo ji zastavili nekaj vprašanj o koncertu in o različnih postajah na njeni življenjski poti.
V časih, ko se življenje vrti vse hitreje in nam pozornost na vsakem koraku kradejo vse glasnejši instrumenti in ritmi, je Manca Izmajlova (roj. Urbanc), svojo ljubezen in poslanstvo našla v instrumentu, ki jo spremlja noč in dan – v svojem glasu. Z njim ne tekmuje z instrumenti v glasnosti in prodornosti, pač pa jih z glasom dopolnjuje in hkrati s svojim petjem v kar 25 jezikih doseže globine človeških src tam, kamor ne dosežejo niti najbolj prefinjeni instrumenti.
Muzikal in igro je študirala v Londonu, operno petje pa v Moskvi. Mednarodno prepoznavnost je pridobila s projektom – albumom Slovanska duša, na katerem je ob spremljavi Ruskega državnega simfoničnega orkestra kinematografije posnela nove priredbe skladb iz slovanskih držav – od klasike in narodnih pesmi do popularnih.
Je tudi avtorica knjige Vdihni življenje s polnimi pljuči (2020). Na njenih koncertih in nastopih, ki se jih je nabralo že več kot 1.000, jo pogosto spremlja tudi njen soprog, Benjamin Izmajlov, ki je na Konservatoriju Čajkovski v Moskvi študiral violino.
In te dni bomo imeli srečo, da nastop Mance Izmajlove spremljamo v živo. Na koncertu ob dnevu žena bo ob spremljavi dveh izvrstnih glasbenikov, pianista Blaža Jurjevčiča in violinista Benjamina Izmajlova, premierno predstavila bogat program pesmi, ki so zaznamovale 40., 50., 60. in 70. leta prejšnjega stoletja.
Za vami je 25 let uspešne kariere, ki jo boste okronali z novimi pesmimi in novimi koncertnimi programi za večje in manjše odre. Kakšna presenečenja pripravljate 8. marca v SiTi Teatru BTC?
Na nek način je to vrnitev k mojim glasbenim začetkom, k zahodnemu repertoarju, poleg popevke tudi še malo v jazz in šanson. Tako me je publika spoznala leta 2000 in nekateri mi sledijo vse odtlej. A največji del moje kariere je bil zatem posvečen slovenski in slovanski pesmi, privlačila me je močna čustvenost, ki je v zahodni glasbi vsekakor drugačna in ne tako izrazita. Sedaj pa so me nekatere pesmi iz prvega repertoarja spet poklicale, kličejo po novi interpretaciji, pa tudi nove, morda take, za katere se mi je prej celo zdelo, da ne pašejo na moj glas. Bolj ko zorim, bolj razumem, kakšne vrste doživetje naj bo koncert za publiko, kakšne pesmi izbrati, kako jih predstaviti. Z leti imaš tudi več povedati kot prej. Zato ta koncert dojemam kot neke vrste prelomnico, povezal bo veliko komponent iz moje cele kariere.
Vaš koncert bo tokrat posvečen markantnim pevkam 20. stoletja: Dalidi, E. Piaf, M. Mathieu, N. Mouskuri, Milvi, Mini, M. Dietrich, B. Streisand, J. Mitchell, S. Bassey … Kaj povezuje vse te pevke, kako ste jih izbrali zasvoj repertoar?
Vse so imele zelo značilno interpretacijo, pa vendar so si popolnoma kontrastne. Tak raznolik izbor tudi meni daje možnosti za zelo različne interpretacije in to se mi zdi kot umetnici in igralki zabaven izziv, publiki pa bo zagotovo zanimivo. Včasih se bom tudi odmaknila od svojega značilnega načina petja, prisotni bodo različni temperamenti, melodike, barve glasu. Vsaka pesem ima za seboj zanimivo zgodbo. Bodisi o tistem času, bodisi o pevki ali pa o pesmi sami. Navdihuje me ideja o ženski notranji moči, za katero se včasih zdi, da je nepopisna. Je tudi zelo aktualna tema.
Kaj je bilo vaše vodilo skozi vsa leta kariere, kateri vzori so bili tisti, ki so vas najbolj navdihnili?
Delati kvalitetno in iskreno slediti idejam, za katere se mi je zdelo, da so dobre in pravilne. Dati publiki čim več. Vedno sem imela občutek, da še ne znam dovolj in da se moram še veliko naučiti. Zato tudi nikoli nisem prenehala z učenjem petja. Moji vzori so bili zlasti odlični klasični pevci, pa ne z močnimi glasovi, ampak tisti, ki so znali mojstrsko niansirati glas, res kot inštrument. Pri glasbi je najtežje držati visok profesionalni nivo – torej biti tehnično čimbolj točen in pravilen, obenem pa biti vseeno zelo čustven, zanimiv, intuitiven in vznesen. Večino glasbenikov potegne v eno ali drugo smer, balans med obema je vedno uspeval le redkim in ti so mojstri. Ne glede na žanr.
Jeziki so vas zmeraj zanimali in pojete lahko kar v 25 jezikih – zakaj se vam zdi to pomembno, glede na to, da danes mnogo izvajalcev poje le v angleščini? Kaj to vam osebno pomeni za stik s publiko in kje ste dobili zaradi izvedb v domačih jezikih publike največ pohval domačinov – ali pa tujcev?
V 25 jezikih znam vsaj po eno pesem, marsikatero sem se naučila kot bis na koncertu za tamkajšnjo publiko. To res da piko na i koncertu in ljudem veliko pomeni, da si se tako potrudil zanje. Vsak jezik je tudi neka nova melodika, nova kultura in to me je vse širilo kot umetnico. Nekaj je bilo tudi himen za kake športne tekme, ali pa posebnem naročilu, npr. za kak diplomatski dogodek. To se mi je zdelo vedno zabavno in dober trening za možgane. Pesmi v novem jeziku moram ponavljati veliko in dlje časa, zato pa potem kar ostanejo v glavi. Na primer, ena prvih takih »eksotičnih« je bila finska himna, ki sem se jo leta 2001 naučila za košarkarsko tekmo in jo še vedno znam, čeprav je nisem potem nikoli več pela.
Se lažje vživite in zapojete pesmi s slovanskega govornega področja, ali vam jeziki ne predstavljajo ovir, ker smo videli, da tudi z izvedbami na primer v arabščini – dobivate ovacije publike?
Zagotovo so slovanski jeziki zame najlažji, tudi ker tekoče govorim tri. A v angleščini in nemščini lahko prav tako zelo prepričljivo interpretiram, saj sem živela v Angliji in sedaj v Avstriji. Arabščino sem ponavljala eno leto, imela sem nastop v Dubaju in po tem sem dobila fiksno idejo, da se moram naučiti eno arabsko pesem in sem se kar začela učiti, brez vedenja kje in kdaj bom to pela. Potem pa je čez dobro leto prišlo povabilo za koncert z orkestrom v Operi Kairo. Ko sem jo prvič »a capella« zapela orkestru na koncu skupne vaje, so se mi neznansko tresle noge. Nekaj odličnih glasbenikov mi je nato pomagalo izboljšati mojo izvedbo, saj sama nisem slišala napak, ki jih na primer delam pri okraskih in v ritmu. Na koncu je res uspelo. To je bilo eno od močnejših doživetij mojega odrskega življenja.
Kako pomembna je sporočilna vrednost pesmi za vas osebno?
Tako zelo, da težko pojem pesmi s slabim besedilom. Lahko je zelo preprosto, skromno, a mora biti dobro, imeti idejo, nekaj povedati. Kot igralka seveda lahko interpretiram tudi zgodbe, ki nimajo nobene povezave z mojim življenjem. Besedila se vedno učim posebej, kot dramski tekst, nikoli skupaj z glasbo. Ko pojem, imam potem občutek, da pripovedujem. Več, ko delam na tekstu, boljše je.
Vaš drugi platinasti album nosi naslov Slovensko srce. Kako bi vi z besedami opisali »slovensko srce«, kaj je značilno in edinstveno zanj?
Iskrena, srčna, preprosta, čista melodika. Čustva so v primerjavi z drugimi narodi bolj skromno izražena, niso glasna in lijejo v potokih, kot morda pri kakem drugem slovanskem narodu. A čudovita. Kot vsaka umetnica zagotovo najlažje interpretiram v svojem materinem jeziku.
Živite na avstrijskem Koroškem, blizu Slovenije, a preko meje, vaš soprog, glasbenik, pa ima ruske korenine. Glasba bi morala povezovati ljudi, a v zadnjem času je vse več delitev, meja in nerazumevanja tudi med narodi v Evropi. Kako vi sami te prave in namišljene meje v glavah ljudi občutite vi? Ima glasba vseeno to moč, da poveže ljudi in prebije te zidove in ovire?
Moj mož ima ruske korenine po prababici, aristokratinji, ki je prišla v Kraljevino Jugoslavijo po Oktobrski revoluciji. Rusko kulturo sva oba spoznala pobliže med študijem v Moskvi, med številnimi projekti, ki sva jih delala z ruskimi glasbeniki in potom tega dobila veliko dobrih prijateljstev. Sedaj je vse obrnjeno na glavo, ta del sebe sem morala za nekaj časa dati na stran, saj veliko ljudi ne ločuje med politiko in kulturo in si lahko hitro narobe razumljen. Nisem provokator, želim združevati ljudi in jim dajati lepe občutke na koncertih, da malo pozabijo na resnični svet, odtavajo drugam … In to počnem z vsakim projektom. Upam, da se stvari kmalu postavijo na mesto ...
Vaše »Najlepše pesmice za vse letne čase«, ki so že ponatisnjene, ohranjajo pevsko dediščino in spodbujajo otroke k petju. Ali današnje generacije, tudi v šolah, dovolj vzpodbujamo k petju in zakaj je petje po vašem mnenju za otroke pomembno?
Petje otroku in skupaj z njim je ena najlepših stvari, ki jih lahko starš naredi za otroka. Sproščajo se endorfini, pozitivne vibracije, krepi se povezanost, ljubezen med obema. Vsak bi moral peti, odraslim dostikrat priporočam, da se včlanijo v pevski zbor, če jih le petje veseli. Glasba povezuje. Pri otroku pa redno poslušanje dobre in raznolike glasbe, z različnimi inštrumenti, trenira in dela povezave v možganih, razvija intelekt, pomirja, celo zdravi. Vse to sva z možem imela v mislih pri ustvarjanju glasbene knjige za otroke, ki je res lepo uspela.
Ni dobrega petja brez pravilnega dihanja – in vi ste si s posebnimi ruskimi dihalnimi vajami celo povrnili glas in o tem napisali celo knjigo »Vdihni življenje s polnimi pljuči«. Komu vse bi jih še priporočali?
Vsakomur, zlasti, če je starejši od 40 let. Večina odraslih ljudi diha plitko, le z 20 % pljučne kapacitete. Polno dihanje izgubimo zaradi stresa, nenehnega sedenja, staranja, bolezni … Plitko dihanje pomeni manj življenjske energije, slabšo odpornost in počasnejše okrevanje, hitrejše staranje, slabši spanec, slabše razpoloženje, nenazadnje pa tudi šibkejši glas in manj prepričljiv javni nastop. Te vaje so zelo priporočljive tudi za športnike, pevce, igralce, učitelje, glasbenike na pihalnih in trobilnih inštrumentih … Za zdrave in bolne, za stare in mlade. Redno imam tudi delavnice na to in druge teme – tako za posameznike, kot za podjetja, šole, zbore, različne organizacije. Rada sem na tak način v stiku z ljudmi.
Se vam zdi, da je vir številnih težav v naših družbah tudi to, da ne znamo »zadihati s polnimi pljuči«, da vsi dihamo »preplitko«, živimo površinsko in preveč hitimo? Kako vi, pa še kot »trikratna mama«, ustavljate čas?
Komaj kdaj. (smeh) Je potrebno veliko organizacije in motivacije, da vsak dan posebej zvozim. Najraje zadiham sama, na sprehodu v gozdu, mi pa to ne uspe tako pogosto, kot bi rada. Si pa vsak dan vzamem čas za dihalno telovadbo, ponavadi med pospravljanjem. Uživam tudi v vadenju petja – kljub temu, da je »obveza«, je še vedno neke vrste odklop in meditacija, ko lahko malo pozabim na vse drugo. Uživam tudi v pisanju, kreiranju. Najbolj naporno za nas umetnike je, da moramo biti ves čas tudi poslovneži in to zaobjema večino naših dni. Brez tega pač ne gre.
Od lani imate tudi svojo radijsko oddajo na slovenski redakciji ORF. Kako pomembno je za vas to »novinarsko« delo in kako ga povezujete s petjem?
Moja oddaja je zaenkrat enkrat mesečno, ena ura kvalitetne slovenske glasbe različnih žanrov in obdobij, prepredena z mojimi zgodbami in pripovedmi. Torej gre za zelo kreativno delo, saj vedno iščem zanimive stvari, ki jih lahko povem o čemerkoli, ne samo o glasbi. Tako, kot da bi povezovala koncert, samo da drugi pojejo pesmi. V tem delu uživam, besedo imam rada prav tako kot glasbo in ko enkrat začnem pisati, kar ne morem nehati. Izziv mi je tudi najti najbolj prijeten način nagovora publike prek radijskih valov, se učiti lepe, dinamične in zanimive radijske besede, kar je spet neko novo znanje.
S čim se na glasbenem področju še ukvarjate v zadnjem času? Kakšne načrte imate za prihodnost, kaj bi si želeli še ustvariti?
Veliko, saj sem pevsko sedaj v res dobri formi. Ideje kar švigajo, lahko bi se usedla takoj v studio za eno leto ali pa ogromno koncertirala. A kot rečeno – vsak nov projekt, vsaka koncertna turneja potegne za sabo ogromno organizacije, poslovnega dela in tu sva midva z Benjaminom dostikrat premalo. Delava, kot nama časovno uspe, dostikrat je tudi treba najti somišljenika, ki idejo podpre, pomaga pri realizaciji. Tako je od zmeraj bilo in je še danes. Družba BTC ima zame posebno mesto, saj je podprla moj prvi album z bandom, ki je izšel leta 2002 in smo ga sedaj dali remasteriran na streaming. Priporočam vsem, da ga poiščejo, Manca & NORDunk: Moj svet, se imenuje, res je dobra glasba!
Rekla bom – na papirju in v dogovorih imava z možem kar nekaj projektov, a rada o njih govorim šele ko vem, da res nastajajo. Če prej preveč govoriš, to prinese nesrečo … Ta trenutek ljudi najlepše vabim, da pridejo na koncert Dive v SiTi Teater BTC.
